Ciganov vrh

Sredi vasi Krka (280m), le malo pod župnijsko cerkvijo svetih Kozme in Damijana, je na desni strani ceste večje javno parkirišče, kjer lahko pustimo avtomobil. Na razcepu, tik pod cerkvijo peljemo naravnost. Desni odcep pelje namreč  proti izviru reke Krke, v neposredni bližini vasice Gradiček.

Prvi vzpon

Na naslednjem križišču se spet držimo levo in navkreber, v smeri proti Vidmu. Cesta desno vodi  proti Grosuplju. Cesta je že takoj na začetku precej strma, ampak znak za 15% klanec  je pretiran. Na križišču malo naprej še vedno sledimo oznakam za Videm. Po nekaj manj kot treh kilometrih poti, na ostrem desnem ovinku, zapustimo glavno cesto in krenemo po gozdni cesti naravnost. Tu se srečamo z rumeno rdečimi oznakami za evropsko pešpot,  predvidevam da gre za E7. Na večjem delu poti ki sledi, se srečujemo tudi z oznakami za »Slovensko pisateljsko pot«. Na razpotju se držimo oznak za evropsko pešpot in nadaljujemo po precej strmem kolovozu. Ko med Šentrumarjem in Mačkovem vrhom pridemo do gozdne ceste, krenemo po slednji na levo. Do tu je bilo vse bolj kot ne po pričakovanjih.

Tavanje proti vrhu

Ker sem sledil bolj kot ne na pamet vnešeni gps sledi, sem bil deležen marsikaterega presenečenja. Precej kolovozov, vrisanih na Open Street Map zemljevidu, je namreč zaraščenih in le s težavo prevoznih. Včasih celo s težavo prehodnih. Seveda  je tudi mnogo takih ki niso vrisani, pa so očitno v uporabi precej bolj pogosto.

Sam sem cesto zapustil na drugem levem kolovozu, čez dobrih tristo metrov. Prvi pelje proti Mačkovem vrhu, kar pa ni bil moj cilj. Verjetno bi bilo precej elegantneje del poti, po moji oceni kilometer in pol, peljati naprej po makadamu, ter šele nato zaviti na kolovoz v smeri proti Ciganovem vrhu. Kakorkoli, ko pridemo do jase, po karti sodeč le lučaj oddaljene od  Velikega Korinja, se od kolovoza ostro levo odcepi slabši kolovoz. Ta nas čez gozd vodi do manjšega travnika in nadaljuje mimo preže ter brunarice. Le malo naprej od brunarice kolovoz prečka markirana pešpot (Knafelčeve in zeleno bele markacije), po kateri na desno krenemo proti vrhu. Kolo je treba na trenutke potiskati, čisto pod vrhom, ga tudi malo prenesemo. Na Ciganovem vrhu (731m), tudi Korinjski vrh imenovanemu, se nahaja vpisna knjiga. Med bogatim rastjem le s težavo najdemo nekaj razgledov proti Malemu Korinju in gozdovom v smeri vzhoda.

Spust proti Žužemberku

Spustimo se po markirani pešpoti bolj kot ne naravnost proti Korinju. Ta je precej bolj strma in težje prevozna od tiste, po kateri smo se vzpeli. Z malo dobre volje se prebijemo do pašnika nad vasjo. Pazimo na to, da zapiramo lese. Čez pašnik je pot zelo slabo označena, ob visoki travi je najbolje, da ga prečkamo ob robu. Ko pridemo do ceste in prvih hiš, se držimo levo. Peljemo pod cerkvijo Sv. Jurija. Sredi vasi zapustimo glavno cesto, ki vodi proti Lazam in se spustimo do zadnjih hiš. Tu se cesta po robu travnika nadaljuje s kolovozom, precej strmo proti gozdu. Sledi približno dva in pol kilometerski, precej uživaški spust proti Kalu. Do cerkve Sv. Lucije, kjer se konča kolovoz, se spustimo za dobrih dvesto višincev. Kot zanimivost, sveta Lucija je zavetnica telesno in duhovno slepih, bolnih otrok in celo skesanih pocestnic.

Po ozki asfaltni cesti se spustimo do glavne ceste, kjer  zavijemo desno proti Ambrusu. Od tu do Brezovega Dola dobre tri kilometre vozimo po precej široki asfaltni cesti. Ko prevozimo že dobršen del vasi, nasproti avtobusne postaje zavijemo levo. Vozimo skozi naselje in na prvem odcepu zavijemo desno. Asfalt se tu konča. Po lepem kolovozu nadaljujemo proti  gozdu. Čez približno dva kilometra pridemo do široke gozdne ceste. Zavijemo desno. Naslednjih pet kilometrov do Gradenca vozimo bolj kot ne po ravnem. Ko pri kapelici pridemo do asfalta, zavijemo levo in se začnemo spuščati proti Žužemberku. V zaselku Trške njive, se ne spustimo proti Tomaževem mostu čez Krko, marveč nadaljujemo proti Stranski vasi. Vozimo pod cerkvijo Svetega Roka in kakih tristo metrov naprej zavijemo ostro levo ter se spustimo do Krke. Tik pred mostom, na idilični lokaciji na desnem bregu reke se nahaja gostišče Koren. Vsekakor se velja ustaviti. Nekaj bežnih pogledov na Žužemberški grad je moč ujeti že med spustom iz Trških njiv, v miru in dokončno pa se ga lahko nagledamo kar s Korenove terase. S pivom v rokah!

Rimska pot

Prečkamo reko in se po dveh serpentinah dvignemo do glavne ceste Žužemberk – Dvor. Zavijemo levo v smeri centra Žužemberka, »prestolnice« Suhe krajine. Na prvem večjem križišču zavijemo desno proti Trebnjem. Po Baragovi cesti se vzpenjamo pod impozantno cerkvijoSvetega Mohorja in Fortunata na desni. Cerkev so med drugo svetovno vojno požgali partizani, a so jo leta 1994 obnovili. Malo naprej od pokopališča zavijemo levo proti zaselku Cvibelj. Približno dvesto metrov naprej si lahko ogledamo spomenik NOB, posvečen v Suhi krajini padlim partizanom. Pri zadnjih hišah Zgornjega Cviblja je asfalta konec in pot nadaljujemo po čudovitem kolovozu. Ko prikolesarimo do gozda, se srečamo z oznakami »Rimska pot Ivančna Gorica – Dvor«. Po prečudoviti rimski poti se bolj kot ne ves čas do Vrhovega spuščamo. V Vrhovem po asfaltni cesti krenemo navkreber, proti Vrhu pri Križu. Od tu se sprva po kolovozu, kasneje pa po ozki asfaltni cesti  spustimo proti Poljanam. Ko smo že skoraj čisto pri glavni cesti zavijemo desno po ozki, strmi cesti, ki nas popelje med vinogradi Križke gore. Ko se na drugi strani spustimo do bajerja oz. bivšega kamnoloma, zavijemo levo proti glavni cesti Krka – Žužemberk.

Ob strugi Krke

Glavno cesto zapustimo le nekaj sto metrov naprej, tik za gostiščem »Na Pajčni«. Po komaj vidnem kolovozu se spustimo do reke Krke in nadaljujemo tik nad strugo po označeni pešpoti. Večji del poti, dober poldrugi kilometer do Drašče vasi, je lepo prevozen. V Drašči vasi prečkamo Krko in peljemo proti Dečji vasi. Ko v slednji pridemo do glavne ceste Zagradec – Ambrus, zavijemo levo proti Ambrusu. Čez približno štiristo metrov cesto zapustimo in zavijemo proti Grintovcu (označeno). Sledijo si vasi Malo in Veliko Globoko, prav tako Male in Velike Lese. Na koncu slednjih za nekaj sto metrov zavijemo na glavno cesto, a jo hitro zopet zapustimo in se po stranski cesti pripeljemo v vas Krka. Pri povratku, vse od Žužemberka do Krke, se srečujemo z rdečimi oznakami za kolesarsko pot G10. Sicer jih ni malo, sem jih pa pogrešal tam, kjer bi jih najbolj potreboval. 

Komentar

Poleg imena, ki naj bi bilo do predstavnikov romske skupnosti žaljivo, ima opisana tura tudi nekaj svetlih točk. Prva je spust do Kala, sledi Rimska pot, vrhunec pa je vsekakor vožnja po pešpoti ob rečni strugi. No, tudi hladno pivo na bregu Krke ni bilo od muh.