Čemšeniška planina

Možnih izhodišč za vzpon na Čemšeniško planino je precej. Ko sem brskal po karti in iskal primeren krog, se mi je vas Tabor (320m) zdela naravnost idealna. In kot se je kasneje izkazalo, je to tudi v resnici. Avto sem pustil pred trgovino kmetijske zadruge in se odpravil v smeri proti hribom. Po manj kot dveh kilometrih, v vasi Loke se cesta razcepi.

Vrhe

Enostavno sledimo oznakam in izberemo levi krak. Ko smo že pri oznakah, te so na poti proti Vrhem postavljene tako, da človek res ne more zaiti. Edinstven primer pri nas. Na naslednjem razcepu, in na vseh ki sledijo, se enostavno držimo smeri za Zajčevo kočo. Asfalt se kmalu konča, nadaljuje se z lepim makadamom, ki se vedno bolj strmo vzpenja skozi gozd. Ko pridemo iz gozda peljemo mimo kmetije, kjer je bil med NOB štab partizanskih kurirjev, pa spet v gozd. Od odcepa za Zajčevo kočo sledimo oznakam za Vrhe. Malo pred planinskim domom Vrhe (910m) se prične asfalt. Peljemo mimo doma in za cerkvijo zavijemo ostro desno. Cesta naravnost pelje proti Partizanskemu vrhu in naprej proti Čebinam, levo pa gre proti smučišču Vrhe in naprej proti Knezdolu. Po cesti, ki je le nekaj sto metrov makadamska, naprej pa asfaltna, se v glavnem spuščamo čez vasi Znojile in Jesenovo do kakega kilometra pred Čemšenikom (630m), od tu naprej pa se spet začnemo vzpenjati. Večino poti od Vrhov pa do Čemšenika lahko uživamo v prelepih razgledih na dolino in Zasavsko hribovje.

V vasi Dobrljevo, ki je v bistvu nadaljevanje Čemšenika se držimo desno. Kmalu se znajdemo na križišču pod lovsko kočo, kjer sledimo oznaki za Prvine in zavijemo ostro desno. Cesta naravnost gre proti Zaplanini oziroma Šentgotardu. Asfalta je kmalu konec, sledi enakomeren vzpon do smučišča Prvine. Tu se pod Hotelom D (nesorazmerno velika novogradnja, ki verjetno obratuje le pozimi) držimo levo. Cesta, ki je vse slabša nas pelje preko smučišča in naprej po gozdu ter se čez poldrugi kilometer konča kot parkirišče. Z malo domišljije. Nadaljuje se kot slab kolovoz naravnost, mi pa si izberemo še slabšega, na levo in sprva močno navkreber. V suhem bi strmino morda kdo zmogel, jaz sem kolo raje par deset metrov porival. Od tu naprej si sledi cela vrsta kolovozov, a če se približno držimo smeri proti navzgor ni bojazni, da bi zašli. Na trenutke je kolovoz prestrm, zato je tu in tam potreben sestop, večina poti pa je lepo prevozna. Po dobrem kilometru desno pod seboj ugledamo Golobov dom, mi pa se držimo levo in po markirani poti po slabih petsto metrih blagega vzpona dosežemo najvišjo točko Čemšeniške planine - Črni vrh (1206m). Na vrhu je obeležje, da je tu nekdaj stala Tinetova koča, poleg obeležja stoji lesena koča radioamaterjev. Vse na okoli je le gošča in nobenega razgleda. V zgodnji poletni vročini ves hrib diši po čemažu. Na povratku sem se ustavil v domu in si privoščil odlično čemaževo potico z ocvirki.

Povratek

Povratek do odcepa za Prvine poteka po bolj ali manj isti poti. Ko zapuščamo planinski kočo, lahko peljemo po spodnji pešpoti, pod jeklenico tovorne žičnice. Ta se nekaj sto metrih pridruži kolovozu. Ko prispemo do odcepa, tik pod lovsko kočo zavijemo desno proti Šentgotardu. Čez slabih petsto metrov makadamske ceste pridemo do križišča, levo gre cesta za Šentgotard, desno za Zaplanino. Na križišču je tudi lesena hiška, ki predstavlja avtobusno postajališče. Kakih trideset metrov pred križiščem se na desno odcepi gozdna cesta, na katero moramo zaviti če ne želimo prehitro v dolino. Če jo zgrešimo, in gremo po asfaltu skozi Zaplanino, se lahko v trenutku znajdemo v Ločici pri Vranskem. Tako pa nas čaka približno šest kilometrov prelepega makadama, bolj kot ne po ravnem, ki nas vodi skozi gozd, travnike in pašnike in na trenutke ponuja čudovite razglede v dolino. Na Presedlah (na karti glej Čevel), kjer se cesta prevesi v dolino je ogromna jasa, sredi katere je velika lipa, pod njo pa kapelica. Desno od kapelice je partizansko obeležje "Spomenik sedmih glav". Od tu pa do odcepa za Črni vrh nas sprva čaka kake štiri kilometre precej strmega makadama, nato pa še položna asfaltna cesta do vasi Loke in naprej do Tabora.

Različica iz Izlak

Pred leti sem se na Čemšeniško odpravil iz Izlak, tako kot je predlagano v Strmih kolesnicah. Spodnji del, do priključka na cesto Jesenovo - Čemšenik je bolj kot ne nezanimiv in poteka po asfaltni gozdni cesti. Od tu naprej, pa do povratka do lovske koče je potek poti enak. V Izlake sem se takrat vračal preko Šentgotarda, v Zideh zavil na glavno cesto, po kateri sem se preko Podlipovice vrnil v Izlake.

Komentar

Zanimiv izlet, ki ga zaznamuje uživaški spust od koče, pa vse do Prvin. Tudi vožnja po razgledni makadamski cesti na severnih pobočjih Čemšeniške planine ni od muh. Varianta iz Izlak se niti približno ne more primerjati s prvo, iz Tabora. Je krajša, z manj premaganimi višinci in več vožnje po glavnih cestah. Predvsem pa nas prikrajša za najlepše dele poti.