Bohor

Da bi nabral kak višinski meter več in vsaj za silo ogrel noge, sem avto pustil na senčnem parkirišču pred osnovno šolo v Dobju. Bilo je v času letnih počitnic, da ne bo pomote. Po glavni cesti sem se odpravil proti Planini pri Sevnici.

Približno kilometer pred Planino je treba premagati približno kilometer deset odstotnega vzpona. Ko pridemo do bencinske črpalke ne zavijemo proti vasi, ampak nadaljujemo v smeri proti Sevnici. Po dobrih dveh kilometrih blagega spusta, tik za manjšim mostom, zavijemo levo na stransko cesto. To mesto je na karti označeno kot Stara žaga. Smerokaza ni, kažipot za markirano pot proti koči na Bohorju. s te strani ni viden, zato pozornost ne bo odveč. Asfalta je hitro konec in z vzponom nadaljujemo po precej zdelani makadamski cesti ob hudourniku Beli potok. Gozd ob cesti je zaradi vremenskih neprilik dokaj degradiran, zato vožnja tu ni v pretiran užitek, dasiravno naklon ni prehud. Kakorkoli, precej hitro pridemo do gozdne jase z nekaj objekti. Krajša cesta do Koče na Bohorju zavije desno, mi pa peljemo po položni gozdni cesti naravnost. Sledi par kilometrov vožnje po čudoviti gozdni cesti, bolj kot ne po ravnem. Na levo se v dolino mestoma odpirajo čudoviti razgledi na zaselke v dolini. Ko dosežemo najbolj vzhodno točko opisane poti, se priključimo na 24. etapo kolesarske transverzale STKP, ki iz Brežic vodi proti koči na Bohorju. Ko pridemo do asfalta zavijemo desno in navkreber, čakajo nas še slabi trije kilometri precej strmega vzpona do koče, ki se nahaja na bolj ali manj nerazglednem mestu.

Od koče nadaljujemo po makadamski cesti v smeri proti Koprivniku. Po nepolnem kilometru pridemo do označenega levega odcepa za Veliki Javornik. Sprva širok kolovoz postaja vse ožji. Tik pod vrhom se markirana pešpot odcepi od kolovoza. Pot lahko nadaljujemo po kolovozu, ki nas precej položno pripelje do vrha Velikega Javornika (1024m). Vrh kjer je vpisna knjiga, se nahaja na sicer nerazgledni, a kljub temu čudoviti jasi. Pri dnu jase se označena pešpot nadaljuje v smeri proti Lisci. Razen povsem na začetku in proti koncu, ko pridemo na kolovoz, je pešpot izredno strma. Ko se spustimo do kolovoza, se držimo desno. Že čez par sto metrov pridemo do makadamske ceste, tu zavijemo levo v smeri proti Zalogu. V Strmih kolesnicah je opisana različica spusta po vzporednem kolovozu, a opis deluje orientacijsko tako zapleten, da sem se raje odločil za cesto. V zaselku Zalog pridemo do asfalta. Še pred prvimi hišami se ostro desno odcepi makadamska cesta. Če boste dovolj pozorni, boste opazili smerokaz za »Krško kolesarsko pot«. Na približno treh kilometrih spusta prevozimo Mrzlo Planino, v zaselku Pokojnik zapustimo glavno cesto in zavijemo desno na lepo makadamsko cesto v smeri Podskalice.

Sledi pet kilometrov spusta sprva po makadamski cesti, potem pa lepo vzdrževanemu kolovozu do Vejic, kjer pri kapelici pridemo do glavne ceste Planina – Sevnica. Omenjenih pet kilometrov je verjetno najbolj uživaški del opisane ture. Ker smo v Vejicah prišli vsaj sto višinskih metrov pod Planino, sledi krajši vzpon. Da povratek ne bi potekal po isti poti, po glavni cesti krenemo desno, a jo že po pol kilometra zapustimo in zavijemo levo proti Golobinjeku. Po nepolnih štirih kilometrih vzpona po slikoviti pokrajini, prispemo v Planino. Kmalu za tem, ko obvozimo ostanke gradu Planina prispemo na osrednji trg. Takoj na začetku trga, med hišami v dolino na drugo stran vodi ozka asfaltna cesta. Ko hiš ni več, se cesta prelevi v nekaj, bolj podobnega hudourniški strugi. Je pa vožnja po njej vsekakor zabavna. Po njej poteka 25. etapa STKP od Bohorja do Resevne. Od mesta, kjer pridemo v dolino na glavno cesto pa do avtomobila, se le še malo »razvozimo«.

Tura je zaradi prepredenosti s cestami in kolovozi na trenutke orientacijsko precej zahtevna. Vzpon na Veliki Javornik in spust iz Mrzle Planine proti Vejici dajeta sicer povprečnemu »izletu« dodano vrednost.