Boč

Še do nedavna, ko je pogovor nanesel na kolesarjenje po Karavankah, smo imeli v mislih zgolj gorske grebene med Pečjo in Košuto. Po naključni obnovi osnovošolske geografije pa smo se podali v Karavanke v neposredni bližini državne meje s Hrvaško. Naj se sliši še tako čudno, Boč je eden zadnjih vrhov v Karavankah, preden te prek Donačke gore izzvenijo v Panonsko nižino.

Štatenberg

Naključje je hotelo, da smo turo začeli v Starem Gradu, naselju v občini Makole. Ogled  ruševin starega gradu Štatenberg, po katerem zaselek nosi ime, smo prihranili za veliki finale ob povratku. Za ogrevanje smo sklenili odpeljati krajši »kulturno-zgodovinski« krog. V središču Makol, tik za osnovno šolo, se spustimo levo proti Dravinji. Dobrih sto metrov za mostom pridemo do glavne ceste Poljčane – Majšperk, kjer se držimo desno. Da bi si ogledali nakdaj razkošni baročni dvorec Štatneberg, cesto po nepolnega pol kilometra zapustimo in se povzpnemo na manjšo vzpetino, kjer stoji mogočna zgradba, v katero so se iz že omenjenega starega gradu v 17. stoletju preselili grofje Attemsi. Nad grajskimi ribniki z vožnjo nadaljujemo proti Stranskim Makolam, kjer se spustimo nazaj do glavne ceste. Zavijemo v smeri Poljčan, a cesto že po sto metrih zapustimo, prečkamo Dravinjo in se vračamo proti Makolam. Krožišče sredi naselja zapustimo na prvem izvozu in z vožnjo proti Studenicam nadaljujemo po trasi Prekmursko – Štajerske veje Jakobove poti.

Studenice

Po dobrem kilometru vožnje po asfaltni cesti pridemo do znaka za slepo cesto, od tu naprej nadaljujemo po makadamu tik nad desnim bregom Dravinje. Preko travnikov in polj med Dravinjo in severnimi pobočji Boča nas makadamska cesta pripelje do slikovite vasi Studenice. Sredi vasi zavijemo levo proti znamenitemu samostanu dominikank iz 13. stoletja. Pred samostanom se držimo levo proti župnijski stavbi, skozi katero je speljan podvoz in cesta, po kateri bomo nadaljevali. Še prej pa se velja po lahki označeni poti peš povzpeti do ostankov gradu Studenice iz 15. stoletja, od koder se mestoma odpre pogled na mogočen samostanski kompleks in župnijsko cerkev sv. Treh Kraljev. Cesta ob samostanskem obzidju je sprva povsem sprejemljiva, ko pa mimo nunskega pokopališča pridemo do ostrega ovinka in studenca, po katerem se vas imenuje, je vrag odnesel šalo. Čaka nas namreč vzpon po pretežno kamniti, domnevno rimski cesti s povprečnim naklonom okoli 15%. Na srečo že po pol kilometra pridemo do ceste, ki s Poljčan vodi proti vrhu Boča. Sledi nepolnih osem kilometrov vzpona po izredno lepo speljani in vzorno vzdrževani makadamski cesti. Od težav z vojaškim varovanjem in nedostopnostjo samega vrha Boča, o čemer piše Paternu v Strmih kolesnicah, je ostala le zapuščena stražarnica in zbledel napis »Dovoljeno za službena vozila«. Približno tristo metrov pred vrhom se na levo odcepi cesta proti manjši vojašnici slovenske vojske, mi pa nadaljujemo z vožnjo in brez težav pridemo do telekomunikacijskega stolpa na vrhu Boča (978 mnv).

Dva stolpa

Boč ima dva približno enako visoka vrhova, ki sta med seboj oddaljena le pet minut hoje. Tik pred žičnato ogrado okoli telekomunikacijskega stolpa, na desni strani poiščemo stezo, ki nas pripelje do vzhodnejšega vrha. Sprva se dobrih sto metrov spuščamo, vse do predhodno omenjene vojašnice. Od tu do dvajset metrov visokega kovinskega razglednega stolpa na drugem vrhu, sledi prav toliko vzpona. Vožnje na tem delu bo le za vzorec. O razgledih s »štajerskega Triglava, peripetijah s stolpom in še o marsikateri zanimivosti v zvezi z Bočem, si lahko preberete v prispevku objavljenem na spletnem portalu Delo.si. Od razglednega stolpa se proti Planinskemu domu na Boču (658 mnv) spustimo kar po označeni pešpoti. Medtem ko je zgornja tretjina približno kilometer dolgega spusta zaradi skalnatega terena neprevozna, sta spodnji dve tretjini prevozni praktično v celoti. Kakorkoli, ko pridemo do ceste se držimo desno in si čez nekaj sto metrov v prenovljenem planinskem domu privoščimo zasluženi počitek.

Plešivec

Naslednjih osem kilometrov bomo vozili po trasi 27.etape STKP, ki od planinskega doma na Boču vodi proti Gorišnici. Od doma se spustimo do cerkve sv. Miklavža, kjer se držimo levo. Po štiristo metrih vožnje zapustimo asfaltno cesto, ki se spušča v dolino proti Dreveniku in nadaljujemo po levi makadamski cesti. Kot rečeno, držimo se trase 27.etape STKP, ki je vseskozi več kot dostojno označena. Na tem delu poti se srečamo tudi z oznakami za Formilsko kolesarsko pot. Po dveh kilometrih in pol pridemo do razcepa, kjer se držimo markirane desne ceste v smeri Donačke gore. Približno kilometer se dokaj strmo vzpenjamo. Vzponu sledi kratek spust do jase, kjer  se nahaja nekaj hiš, med drugim tu stoji tudi lovski dom LD Rogaška Slatina. Na razpotju za zaselkom se držimo markacij in krenemo levo v smeri Makol. Prav tako se markacij držimo na naslednjem razpotju, le da nas markacije tokrat usmerijo desno, na slabšo gozdno cesto. Že po petdestih metrih cesto zapustimo in nadaljujemo po markiranem desnem kolovozu. Ta je v začetnem, strmejšem delu v precej klavrnem stanju, zato pa je v nadaljevanju vožnja po njem pravi užitek. Po nepolnem kilometru vzpona se znajdemo tik pod poraslim vrhom Plešivca (820 mnv), kjer se na razcepu držimo desno. Od tu do zaselka pod vrhom Ravnocerje (679 mnv) nas čaka poldrugi kilometer tehnično dokaj zahtevnega spusta. Ne gre sicer za pretirano strm spust, naklon v povprečju komajda preseže 15%, so pa meteorne vode po sredini kolovoza praktično na celotni dolžini izdolble tudi do meter globok kanal. Vožnja po močno nagnjenem »off-camber« robu kolovoza pa zahteva maksimalno zbranost. 

Stari grad

Precej adrenalinski spust se konča na prostrani planoti, kjer se kolovoz priključi makadamski cesti, ki se nadaljuje proti Sv. Florjanu in Donački gori. Slednjo lahko občudujemo kar med vožnjo, a ne prav dolgo. Že čez dobrih sto metrov, tik za prvo kmetijo namreč zapustimo traso STKP in zavijemo levo na gozdno cesto. Na prvem razcepu se držimo desno. Po dveh kilometrih spusta po razgledni gozdni cesti pridemo do široke makadamske ceste, kjer zavijemo ostro desno proti Staremu gradu. Pogledi na »preplet naravne in kulturne dediščine« v Krajinskem parku Boč, so na tem delu poti resnično očarljivi. Ko pridemo do asfalta se držimo desno proti središču vasi in pri kapelici zavijemo levo navzdol. Po dobrem kilometru spusta po asfaltni cesti pridemo do odcepa, ki vodi proti ostankom prvotnega gradu Štatenberg. Najprej moramo premagati pol kilometra strme asfaltne ceste do kmetije, kjer se cesta konča. Pri kmetiji se držimo desnega, spodnjega kolovoza. Ta se čez približno dvesto metrov ponovno razcepi in nadaljujemo po slabšem, levem kolovozu, ki nas pripelje do izravnave, tik pod grajskimi razvalinami. Za predstavo, da je tu še v 18. stoletju resnično stal grad, človek potrebuje res zvrhano mero domišljije. Ne pretirano razočarane, nas je do izhodišča čakal le še poldrugi kilometer spusta.

Komentar

Izjemna kolesarska zgodba. Kombinacija tradicije, zgodovine, očarljive naravne in kulturne krajine, ki nikogar ne bo pustila ravnodušnega. Sploh, če omenjenemu dodamo še nekaj kolesarskih užitkov...