Berebica

Da se je po stari italijanski mulatjeri z doline Trente mogoče povzpeti precej visoko v pobočja Trentskega Pelca ni novica, za katero bi izvedeli nedavno. Z vzponom smo verjetno odlašali zato, ker se povratkom po smeri vzpona načeloma izogibamo. Neoznačena, izredno strma lovska steza, ki se s sedla Staro Utro spušča proti zaselku Pri Cerkvi, pa je za spust s kolesom prezahtevna. Na nepolnih treh kilometrih se namreč spusti za celih 930 višincev...

Topniški položaji

Ker kdaj pa kdaj kljub vsemu odstopimo od svojih načel, smo se na sončno in ne prevroče sobotno jutro, brez prevelikih pričakovanj odpravili proti Berebici. Avto smo parkirali pred Domom Trenta. Stavba, v kateri je domovanje našlo informacijsko-izobraževalno središče TNP je največja zgradba nekdanje italijanske vojašnice Caserma Cantore. Graditi so jo začeli konec dvajsetih let prejšnjega stoletja. Prvotno so jo uporabljali Alpinci, po letu 1934 pa mejna straža. Vojašnica je bila središče obrambnega sistema Trente in je skrbela za obrambo prelaza Vršič, Kriških podov, sedla Luknje, Triglava in Lepega Špičja. Po dveh kilometrih in pol blagega spusta, pridemo do precej sramežljivo označenega odcepa proti Berebici. Zavijemo ostro desno in že se vzpenjamo po eni najlepših mulatjer v Sloveniji. Cesta je nastala med leti 1939 - 43 in vodi iz doline (570 mnv) do manjšega zaselka Podskalar, od tod pa se dviguje preko predela Novo Utro vse do Starega Utra. Po premaganih 1030 metrih višinske razlike, preko strmih prepadnih pobočij doseže višino cestnega prelaza Vršič. Cesta je bila zgrajena izključno za potrebe topništva, s položajev Na Glavi so imeli Italijani prelaz Vršič kot na dlani. Poleg kamnitih podpornih zidov in drenaž, so še vedno ohranjene tudi betonske ograje in cestni kamni.

Serpentine, serpentine...

Cesta se dviguje izjemno enakomerno. Če smo izračunali prav, imamo opraviti z nekaj več kot 14 odstotnim naklonom. Ker je cesta tako umetelno speljana preko številnih serpentin, do vrha jih je kar štiriindvajset, človek med vzponom kar nekako izgubi občutek za napor. Seveda smo na trenutke pogrešali verižnik z zobom ali dvema več, a se nihče ni prav zares pritoževal. Navdušeni nad odlično ohranjeno površino vozišča, smo odštevali prevožene serpentine. Na sedmi  se nam je prvič odprl pogled proti vrhovom TNP, a so bili kar dobro zaviti  v oblake. Na poti proti naslednjem ovinku naletimo na leso. Peljemo mimo kamnite hiše in manjšega sadovnjaka. Pot med osemnajsto in devetnajsto serpentino se kar malo vleče, saj je razdalja med njima več kot pol kilometra. Na devetnajstem ovinku, tik pod cesto, nas čaka nagrada. Izvir pitne vode. Nadaljujemo mimo slabšega levega odcepa, ki vodi proti Planini Berebica. Od izvira pa do zadnje, štiriindvajsete serpentine nas čakata še približno dva kilometra vzpona. Na kamnu, ki označuje zadnjo serpentino je napis »konec vozne poti«. A to seveda ne velja za kolesarje. Do lovske koče na sedlu (1560 mnv) pod vrhom Na Glavi je vozišče resda slabše, je pa opazno položnejše. Na dobrih tisoč dvesto metrih, ki nas še čakajo do Starega Utra, se dvignemo le še za nekaj več kot sto metrov. Cesta je mestoma precej uničena, na nekaterih odsekih zasuta s kamenjem. Trasa je tako zelo poškodovana, da do vrha vozimo praktično le še po dobro uhojeni stezi. Je pa ta del poti z naskokom najbolj »fotogeničen«. Trasa se vzpenja tik pod steno, nad prepadnimi grapami, ves čas se srečujemo z ostanki kamnitih ograj , drenaž in premostitvenih objektov. Pri prehodu čez zadnjo grapo je pot še posebej poškodovana in zato bolj izpostavljena. Tu bo treba nekaj metrov peš ob kolesu. Premagati moramo le še zadnji, za odtenek strmejši klanec  in znajdemo se pri lovski koči  na Starem Utru. Po neoznačeni poti  se med gosto zaraščenimi ruševci spodobi peš povzpeti do vrha Na Glavi (1666 mnv), kjer nas čakajo lepi razgledi na okoliške vrhove. Prisojnik, Razor, Planja, Triglav, Bovški Gamsovec in Lepo Špičje so kot na dlani. Če niso v oblakih...

Spust je, kljub temu da poteka po smeri vzpona pa še po cesti za povrhu, čisti presežek. Mogoče kolesa v kakšni bolj izpostavljeni serpentini ne gre spustiti čisto do konca...

Komentar

Kljub temu, da spust poteka po smeri vzpona,  gre za eno lepših gorskokolesarskih tur pri nas. Razmeroma lepo ohranjena cesta človeka s svojimi številnimi ovinki naravnost začara. Vzpon je vse prej kot kondicijsko nezahteven, a nam je ob naštevanju težjih vzponov kaj hitro zmanjkalo prstov na rokah. Vsekakor vredno ponovitve!