Ožbolt in Pasja Ravan

Od Pograjskega doma krenemo desno, po glavni cesti proti Zalogu. Čez približno dva kilometra na desno zapustimo glavno cesto in po precej novem asfaltu vozimo blago navzgor po dolini hudourniškega potoka Mala Božna. Soteska je imenovana Petačev graben. Po tej cesti se včasih peljem na Črni vrh, da se izognem prometu. Kmalu za kmetijo Petač je asfalta konec. Po petih kilometrih vožnje je označen desni odcep za Selo pri Polhovem Gradcu, od tu nas do Sela čakata dva kilometra kar precej strmega makadama.

Pri prvih hišah v vasi zavijemo z glavne ceste ostro levo na ozko in precej strmo makadamsko cesto. Sledi dober kilometer vzpona do kmetije Polanec. Cesta tu postane asfaltna in ne več tako strma. Kaj kmalu ugledamo cerkev Svetega Ožbolta.

Od Sv.Ožbolta proti Pasji ravni

Kakih dvesto metrov pred cerkvijo je odcep na levo, v dolino (proti kmetiji Kartel in naprej proti Stanišam). Asfalta je kmalu konec, sledi precej strm in grob makadam. Na naslednjih dveh odcepih se držimo desno (vozimo po glavni cesti). Ko pridemo do križišča, kjer stoji večja hiša zapustimo glavno cesto in zavijemo levo, v hrib. Kmalu pridemo do zapuščene domačije Ostrož. Naslednji odcep je usoden, na karti označen z dvema klicajema! Glavna cesta zavije na levo in v hrib, cesta ki gre naravnost pa je precej ožja, manj vožena in zaraščena. Na podlagi tega sem se odločil, da slednja ne more biti cesta za Staniše. Kasneje se je odločitev izkazala za napačno, je pa zato cela tura pridobila na zanimivosti.

Krenil sem torej navkreber po bolj zvoženi cesti (na karti označeno z modro barvo). Kmalu sem prišel do domačije. Na cesti pod kmetijo je bil možakar ki me je prepričeval, da je to domačija Završnik in da sem na začrtani poti. Ko sem mu povedal, da grem na Pasjo ravan mi je dejal, naj se raje obrnem, ker čez kake dva kilometra cesta ni več vozna. Da nimam šans, skratka. Odvrnil sem mu, da sem trmast in bom že nekako. Če je na karti vrisana lepa cesta, že ne more biti tako hudo.

Po dveh kilometrih je bilo lepe gozdne ceste resnično konec. Malo pred koncem sta se dve vlaki odcepili navkreber. To je imel torej možakar v mislih. Sklenil sem pot nadaljevati po vlaki naravnost, precej strmo v hrib. Pot je bila strma, povsem razmočena in polna lepo zaokroženih skal rdeče barve. Zaradi obilnega deževja v preteklih dneh je bila pot videti bolj hudournik kakor kolovoz. Rinil sem kolo kakih tristo metrov, potem pa se je kolovoz malce zravnal. Od tu naprej sem raje peljal, kot da bi še naprej mazal čevlje, čeprav se je ponekod udiralo do diskov. Končno sem prišel do makadama, oziroma na cesto, po kateri sem imel prvotno namen iti. Samo nekaj sto metrov pred kmetijo Podskalar. Glavna cesta Črni vrh – Poljane ni bila več daleč.

Tokrat sem sklenil da ne grem po glavni cesti do sedla po Pasjo ravnijo, ampak sem zavil na makadam proti Visokem. Širok makadam gre sprva bolj ali manj po ravnem, ko pa se začne spuščati, sem se zapeljal levo na gozdno cesto. Čez kak kilometer se od gozdne ceste odcepi označena pešpot proti Pasji ravni (glej različico2), jaz pa sem nadaljeval, dokler se cesta ni končala. Bolj kot ne na pamet sem nadaljeval po ozkem kolovozu, peljal pod kmetijo in kmalu prispel na glavno cesto, kakih pet sto metrov pod sedlom na poljanski strani. S sedla sem na vrhu Pasje ravni slučajno opazil bel okrogel radar, podobnega kot stoji na Učki, le manjšega, zato sem sklenil osvojiti še sam vrh. Zakaj ga nisem opazil že na kakem od neštetih prejšnjih obiskov tega vrha mi je postalo jasno, ko sem pobrskal po internetu – ARSO je radar postavil šele spomladi 2014.

Povratek

Ko sem si ogledal radar in zapuščene garaže za tanke JLA, sem se spustil po glavni cesti proti Črnem vrhu. Le kakih sto metrov pred točko, kjer sem iz škofjeloške strani prišel na glavno cesto (kmetija Podskalar) sem zavil ostro desno, v dolino. Sprva je tu asfalt, na srečo pa ne dolgo. Po tem, ko prevoziš dvorišča nekaj kmetij, se lep makadam bolj strmo spusti v dolino. Sledi prečudovit spust do Potrebuježevega grabna, po katerem blago navzdol vodi kakih 5 kilometrov lepe, povsem neprometne asfaltne ceste , vse do vasi Zalog, kjer se zopet pridružimo glavni cesti Črni vrh - Polhov Gradec.

Različica 2

Radovednost mi ni dala miru in le dva dni za opisano turo, sem šel poskusit kako izgleda pot, če zavijemo proti Stanišam (od križišča s klicaji naprej označeno z zeleno). Sprva se prav tako dvigujemo, nakar se kar nekaj časa vozimo bolj ali manj po ravnem. Ker gozdna cesta pelje bolj po zunanjem robu planote, se na trenutke odpira pogled proti Poljanski dolini. Med tem, ko se peljemo mimo Valterskega vrha, se spustimo za kakih sto višincev, kar moramo takoj v naslednjem kilometru nadoknaditi. Morda ravno zaradi tega, mi je bila prva različica bolj simpatična.

V tej različici sem testiral še pešpot na Pasjo ravan, ki se odcepi od gozdne ceste. To je prava popestritev. Če je ostalo dovoj energije je na gor lepo prevozna, sicer bo treba na par mestih kolo poriniti. Pešpot pripelje do ceste na zadnjem ovinku pred vrhom, ravno tu pa postane tako strma, da je treba kolo par metrov prenesti. Priložen gpx je različica 2!

Komentar

Večji del poti sem si govoril, »Kaj sploh ostane velikim?« V mislih sem imel seveda nauk, da ni treba vedno daleč od doma, da bi našel vse, kar od gorsko kolesarske ture lahko pričakuješ. Skoraj epsko!