Menjava zračnice

Predrtje zračnice in vse kar temu sledi je tako vsakdanja stvar, da morda res ne sodi v rubriko popravila. Obstaja pa nekaj drobnih trikov, ki to delo lahko bistveno olajšajo. Oziroma pripomorejo k bolj kakovostni izvedbi. Najprej je seveda treba sneti kolo.

Z malo sreče sprednje, če pa je počila zračnica na zadnjem kolesu ga bo sneti precej lažje, če damo verigo na najmanjša zobnika. Na obeh verižnikih. Če zračnica še ni prazna, iz nje na ventilčku izpustimo zrak in snamemo plašč. Za to opravilo ne uporabljamo izvijačev, ampak temu namenjene plastične »snemalce«. Gre za enostavne, ukrivljene plastične palčke, ki nam delo močno olajšajo. Včasih lahko plašč snamemo z »golimi rokami«, brez pomoči orodja. Predvsem takrat, ko snemamo zložljive plašče, ki imajo v robovih kevlarske trakove namesto jeklene žice. S prsti obeh rok po celem obodu kolesa potiskamo plašč stran od roba obroča, tako da povsem odstopi. Ko smo prišli na okrog, ga enostavno snamemo. Ta način lahko pride prav še zlasti na terenu, ko s takega ali drugačnega razloga pri roki nimamo snemalcev. Ampak vedno ne deluje!

Potrebno orodje:

• snemalec plašča (= vzvod za demontažo gume)

• tlačilka

Če imate zračnico s francoskim ventilom ne pozabite odviti zaščitne matice, preden ga izvlečete iz obroča. V primeru da zračnica ni bila že (pre)večkrat zakrpana in jo nameravamo ponovno uporabiti, se lotimo krpanja. Najprej jo napolnimo z zrakom. Če luknja ni prevelika, seveda. Kadar pa smo zračnico presekali, raje razmišljajmo o zamenjavi z novo. Dovolj veliko luknjo s prostim očesom hitro odkrijemo. Če pa gre za manjšo, si pomagamo tako, da zračnico primaknemo k obrazu in vrtimo na okoli ter premikamo tako, da prej ko slej zaznamo curek zraka. Včasih je luknja tako majhna, da moramo zračnico potopiti v posodo z vodo in opazovati kje se pojavijo mehurčki. Zračnico pred krpanjem osušimo. Ko smo luknjo končno našli, jo s kemičnim svinčnikom obkrožimo. Ker pa bomo to mesto kasneje očistili z brusilnim papirjem, bomo natančno mesto predrtja po vsej verjetnosti izgubili. Zato narišemo še križ (5-10 cm) preko luknje, kar nam bo kasneje v veliko pomoč. Kako veliko površino bomo obrusili, je odvisno od velikosti krpic. V setih za krpanje so po navadi krpice različnih velikosti, tiste največje velja prihraniti za primere, ko sta dve luknji zelo blizu (kačji pik). Obrušeno mesto namažemo z lepilom, površina naj bo večja od velikosti krpice. Počakamo približno pet minut. S krpice pazljivo odstranimo aluminijasto folijo, površine krpice se ne dotikamo. Če smo predhodno narisali križ čez luknjo, sedaj natančno vemo kam namestiti krpico. Skupaj s prozorno zaščitno folijo, krpico s prsti močno pritisnemo k zračnici. Pritiskamo po celi površini. Šele ko je krpica popolnoma prijela, odstranimo folijo. Ker je okoli krpice ostala relativno velika površina, namazana z lepilom je priporočljivo, če z vstavljanjem zračnice na svoje mesto malo počakamo. V tem času pregledamo kaj je bil razlog za predrtje, oziroma če je (drobec stekla, trn, kamenček...) ostal v plašču. S prsti gremo počasi po notranjosti plašča okoli in okoli. Če začutimo oster delec, ga nemudoma odstranimo, v nasprotnem primeru bo zračnica hitro zopet prazna. Pogledamo tudi, če je zaščitni trak, ki pokriva luknjice naper na svojem mestu in nepoškodovan. Ko smo vse preverili, lahko zračnico vrnemo na svoje mesto. Za vsak primer lahko površino z odvečnim lepilom posujemo s smukcem (lahko nastrgana kreda), da se slučajno ne bi zalepila na plašč. Ko zračnico nameščamo na obroč je najbolje, da ni povsem prazna. Za fiksiranje plašča na obroč ne potrebujemo nobenega orodja. Preostane nam le še to, da napolnemo zračnico do željenega tlaka in kolo pričvrstimo na svoje mesto.