Načrtovanje poti

Tako kot veliki večini začetnikov, so opisi poti iz Strmih kolesnic sprva tudi nam predstavljali edino oporo pri izvedbi gorsko kolesarskih izletov. Zato so bili prvi izleti brez izjeme na las podobni, če že ne povsem enaki kot tisti, ki jih je opisal »brezčasni«  Marko Paternu. Mimogrede, priročnik Strme kolesnice je izšel  že »daljnega« leta 1997. Seveda se je našel še kak podoben vodnik. Istega leta je pri Sidarti izšla knjižica Gorenjska – Gorsko kolesarski vodnik, katere avtorja sta bila Maks Vrečko in Igor Maher. Sledilo je še kar nekaj bolj ali manj lokalno obarvanih vodnikov, vendar pa so tudi naši apetiti počasi preraščali  zgolj slepo ponavljanje za  drugimi.

Kot pomoč so sprva služile stare vojaške topografske karte, ki jih je bilo takrat moč dobiti na strani aviacijabezgranica.com,  predvsem pa topografske karte 1:50.000 iz Velikega Atlasa Slovenije.  Ko je na voljo postala še spletna interaktivna različica atlasa Geopedia.si, je načrtovanje poti postalo precej enostavnejše. Naslednji korak je bil izdelava zemljevidov na spletnem portalu Pešpoti.si, kjer je možno karte naložiti na svojo napravo ter jih tam naprej obdelovati  (vrisati in natisniti načrtovano pot) v grafičnemu programu, kot je na primer Photoshop.

Seveda je v prosti prodaji (spletna trgovina PZS) tudi nekaj topografskih kart v merilu 1:25.000, a so te praviloma omejene na popularnejše visokogorske destinacije kot so Triglav, Stol, Storžič, Grintavec in podobno. No ja, vmes se najde tudi kakšno Polhograjsko pogorje, kaj več pa že ne.

Kar se tega tiče, je situacija pri naših zahodnih sosedih urejena precej bolje, saj je praktično cel severni del Italije pokrit s topografskimi kartami Tabacco 1:25.000. Tudi na Hrvaškem je pokritost s topografskimi kartami SMAND na zavidljivem nivoju.

 

Kljub še tako dobri pripravi na pot, se nam je marsikdaj pripetilo, da smo se nepričakovano znašli na točki, precej oddaljeni od prvotno planirane. Da smo »zatavali«, po domače. Kar se sicer vedno ni izkazalo kot slabo, pa vendar.  Iz kakršnega koli razloga , če smo spregledali odcep,  je bil ta zaraščen, napačno vrisan, smo ga zamenjali za nevrisano vlako ali kaj podobnega, smo se večkrat enostavno izgubili. Saj zna biti čisto simpatično, če je le dan dovolj dolg in zaloge vode neomejene.

In končno je prišlo obdobje gps naprav, kolesarskih računalnikov, pametnih telefonov z vsemi mogočimi aplikacijami (Locus, Viewranger...). Nič lažjega, na eni od tisočerih spletnih strani si na napravo naložimo gps sled in se odpravimo. Na žalost smo tudi v tem primeru samo sledilci.

Seveda  tudi svet satelitskega pozicioniranja dopušča obilo kreativnosti. Tako kot smo si v Photoshopu narisali pot na zemljevid in ga natisnili, si lahko pripravimo tudi lastno gps sled. Naložimo si jo na pametni telefon in gremo odkrivati »neznano«.

Sprva smo v ta namen uporabljali v prispevku Urejenje GPS sledi omenjeni program GPS Track Editor, kar pa je bilo sila zamudno. Veliko elegantnejši način je uporaba Cycle Route Plannerja, ki ga najdemo na spletni strani Bikemap.net.

Cycle Route Planner

Aplikacija je do neke mere brezplačna, potrebna je le registracija. Po prijavi se odpre zemljevid in pogovorno okno.

Izberemo torej »New Route«, možnost imamo naložiti obstoječo gps sled in jo le popraviti, ali pa začeti »iz nič«. Poglejmo si slednjo različico. Na desni strani imamo možnost vnosa imena za našo bodočo turo.

V levem zgornjem kotu pa imamo možnost vnesti izhodiščno točko, na primer Kobarid. Tu so tudi orodja za izdelavo gps sledi.

Aplikacija nam pokaže zemljevid okolice Kobarida,  mi pa si izberemo natančno točko izhodišča, na primer parkirišče pod Napoleonovim mostom na sosednjem bregu Soče.

Od tu naprej uporabljamo orodja, ki jih ponuja aplikacija. Risanje poti z »magnetom«  je najbolj elegantno in enostavno, je pa velikokrat omejeno na glavnejše prometnice. Gozdne ceste in kolovozi niso težave, medtem ko nekaterih pešpoti ne prepozna in zato  tam »ne prime«.  S par kliki smo s Kobarida že v Volarjah. Izredno!

Ker je zadeva tako zelo enostavna in hitra, se v trenutku znajdemo pred Tolminom, čeprav bi že v Doljah morali skreniti levo proti Zatolminu.

Na srečo nam aplikacija ponuja orodje »radirka«, s katero neželene točke enostavno izbrišemo. Z radirko torej izbrišemo zadnje točke, vse dokler nas aplikacija ne vrne na točko, tik pred Doljami.

Preklopimo na magnet in točke označujemo naprej po željeni poti.

Prej ali slej pridemo do odseka (pešpoti), kjer magnet kot rečeno »ne prime« več.

Sedaj izberemo orodje »ročni vnos«  in začnemo »markirati« željeno smer. Seveda smo pri tem lahko bolj ali manj natančni.

Točke lahko brišemo tudi z orodjem »undo«, ki nas vedno vrže za en korak nazaj.

Če smo izbrisali preveč, na srečo obstaja še ukaz »redo«.

Z orodjem »reverse route« spremenimo smer ture.

Ko smo končali z »risanjem«, nam aplikacija prijazno pokaže višinski profil in dolžino, ter nam ponudi možnost da svoje delo shranimo. Še zlasti višinski profil se izkaže za velikansko dodano vrednost. Pri predhodno opisanih načinih načrtovanja se nam je često dogajalo, da smo prezrli plastnice in tako po nepotrebnem nabirali dodatne višince.

Pod izbranim imenom je naša sled sedaj dostopna na spletni strani Bikemap.net. Če »zdrsimo« malo nižje, nam ponudi možnost, da gpx prenesemo na svojo napravo.

Kot rečeno, sled je sedaj shranjena na spletni strani Bikemap.net. Aplikacija seveda razlikuje med »narisano« in odpeljano potjo.

Sled si je možno (brezplačno) ogledati na treh različnih podlagah – Open Street Map, Google Maps in Google Hybrid (relief), za kaj več pa je potreben premium paket.

In kaj več si človek še lahko želi?

 Za večje apetite si bo verjetno potrebno privoščiti paket »premium«, za osnovne potrebe pa po naših izkušnjah brezplačna verzija povsem zadošča.